Učenci 1., 2. in 4. razreda ter Konjički iz vrtca so v petek, 20. 12. 2024 del dopoldneva skupaj preživeli v 3. razredu naše šole. Druženje otrok je potekalo igrivo in sproščeno. Tretješolci so se predstavili z glasbeno pravljico Debela repa, z Zlato ladjo pa so vse prisotne odpeljali na potovanje v pravljične dežele, kjer so peli, se spoznavali in plesali. Poglavitna značilnost druženja je bila v interpretaciji pesmi (Jesenska, Pekarne, Zlata ladja, Pustite nam ta svet, Smrečica in Lučke) in glasbene pravljice Debela repa ter v povezovalnem dogajanju. Skozi igro, petje, ples in druženje so se otroci zabavali in učili.
V hiši sredi vrta so živeli dedek, babica, vnučka, muca, kuža in mala miš. Dedek je rad pil sladko kavo, vendar sta z babico morala zelo varčevati s sladkorjem, saj sta ga imela zelo malo. Domislila sta se, da bosta posejala sladkorno repo. In res. Na njunem vrtu je zrasla repa velikanka. Dedek je sam ni mogel izpuliti. Še dobro, da je na koncu na pomoč pri puljenju repe prišla pomagat majhna miš, da so velikanko potegnili iz zemlje. Ko je repa zletela iz zemlje, so se vsi prevrnili. Dedek je padel na babico, babica na vnučko, vnučka na kužka, kužek na muco in muca na miš. Vsi so ležali na tleh in se smejali. Iz sladkorne repe sta dedek in babica izdelala sladkor. Sladkorja je bilo veliko in dedek je od tistega dne lahko pil ravno prav sladko kavo, s sladkorjem pa mu ni bilo več treba varčevati. Po končanem delu sta skuhala poln lonec slastne repe. Vsi so jedli z veliko žlico. In lačna mala miška je pojedla največ od vseh.
V pravljičnem gozdu za devetimi gorami, za deveto belo hiško pa so se dogajale zanimive in vesele stvari. Letina je bila dobra, nihče v gozdu ni bil lačen. Jež je grizljal hruške, polh je jedel žir, lisice so sigurno pojedle kaj dobrega, mišek in miška pa tudi nista bila lačna, saj sta veselo plesala.
Pravljične miške pa lahko živijo tudi v hišici v mišjem mestu. Kaj tam počnejo, so otroci izvedeli v pesmi, ki jo je napisal Feri Lainšček. Sedem mišjih pekov je ponoči, ko so vsi v mestu spali, zamesilo testo. Potrebovali so belo moko, kvas in vodo. Iz testa so oblikovali štruce, mišje žemlje, slane preste in rogljiče. Vse dobrote so bile pečene do jutra, ko so se prebivalci mesta zbudili. Po ulicah je dišalo po sveže pečenem kruhu. Vonj je bil tako omamen, da se mu je bilo težko upreti. Meščani so vstali in šli v pekarno ter kupili pekovske izdelke. Mišji peki so odlično opravili svoje delo. Ker so celo noč bedeli in pekli, so bili zjutraj zelo utrujeni. Slekli so prašna bela pekovska oblačila ter z njih stresali moko in nenadoma so postali ljudje. Kako se je to zgodilo, ne vemo natanko, vemo le, da je šlo za čarovnijo.
Čarovnije pa so značilne za pravljice.
Zapisala Ivanka Erjavec, foto Tina Bajc Hlad
