Sodelovanje učencev prvega, drugega in tretjega razreda je predstavljalo pomemben gradnik našega vsakdana v šoli. Medgeneracijsko druženje in skupno učenje sta krepila občutek pripadnosti in varnosti, hkrati pa sta učencem omogočila, da so se drug od drugega učili – mlajši so se zgledovali po starejših, starejši pa so prevzemali vlogo mentorjev in vzornikov. Takšna dinamika je spodbujala razvijanje socialnih veščin, empatije ter medsebojnega spoštovanja.
Kombiniran pouk je ponujal edinstveno priložnost za odkrivanje lastnih močnih področij. Učenci so se v manjših skupinah in raznoliki učni dinamiki srečevali z nalogami, ki so jim omogočale, da so se preizkusili v različnih vlogah. Tako so lažje prepoznali, kje so se dobro počutili, kaj jih je veselilo, in postopoma iskali svojo vlogo v širši skupnosti.
Sodelovanje med razredi je odpiralo vrata tudi k razumevanju različnih načinov poučevanja in učenja. Ob podpori več učiteljev so učenci pridobili širši vpogled v snov, razvijali samostojnost ter iskali poti, ki so jim najbolj ustrezale. Takšna izkušnja je bila dragocena, saj je spodbujala osebni napredek in pomagala graditi samozavest pri soočanju z izzivi.
Kombiniran pouk tako ni bil le organizacijska rešitev, ampak celostna priložnost za osebno rast. Učence je spodbujal k samostojnosti, odgovornosti in razvijanju lastne identitete znotraj podpornega okolja, kjer je imel vsak posameznik možnost, da da delček sebe.
Zapisali: Tina Bajc Hlad in Elizabeta Bonča
