V nedeljo, 12. februarja je po Črnovrški planoti potekal 19. Trnovski maraton. Po petih letih se je zopet odvijal športno tekaški dogodek, ki je povezal krajane Črnega Vrha. Tudi OŠ Črni Vrh je sodelovala pri izvedbi dogodka. Marljive roke naše kuharice Melite Lukančič so v šolski kuhinji pripravile obrok prav za vse tekmovalce, organizatorje in druge soudeležene pri tem dogodku. Tekmovanja so se udeležili trije učenci in ena učenka naše šole: Tobija Čuk, Lan Rupnik in Tilen Rupnik ter Janja Rupnik. Vsem štirim kolektiv šole čestita za opravljeno preizkušnjo.
S Tilnom – mojim učencem in njegovim bratom Lanom sem opravila kratek intervju.
Kdo je vaju spodbudil, da sta se udeležila maratona?
Tilen: Mama.
Lan: Oče in mama.
Sta se na maraton kaj pripravljala, trenirala?
Tilen: En teden pred maratonom sem tekel po progi okrog naše hiše.
Lan: Na tekaške smuči sem šel en dan prej. Tekel sem okrog naše hiše.
Tekla sta na 7 km dolgi progi, ki je bila pripravljena že en teden prej. Si jo nista šla nič ogledat?
Tilen, Lan: Ne.
Množični štarti pri teku na smučeh so lahko tudi nevarni. Sta se skupnega štarta kaj bala?
Tilen: Štartal sem prvič in štarta me je bilo malo strah. Na maratonu sem tekmoval prvič.
Lan: Na maratonu sem tekmoval drugič, zato se skupnega štarta nisem bal. Kako je bilo pred petimi leti na štartu, se ne spomnim.
Sta tekla skupaj, se spodbujala, opogumljala?
Lan: Tekel sem sam, zaupal sem vase, da bom uspešen, da mi bo uspelo preteči progo.
Tilen: Tekel sem v skupini, skupaj z mami, Lovrencom in Ano. Med seboj smo se spodbujali.
Kje je bilo najtežje, vama je kje zmanjkovalo moči?
Lan: Najtežje mi je bilo v klanec, ko greš v Zadlog. Pred menoj je bilo veliko tekačev in sem moral iti počasi.
Tilen: Tudi meni je bilo tam najtežje. Mučil sem se, ker je bilo strmo.
Kaj pa spusti, ob vračanju nazaj?
Tilen: Malo sem se bal. Bilo me je strah, da me bo zaneslo. A padel nisem nič.
Lan: Tudi jaz sem se malo bal, a sem vse spuste dobro zvozil. Nič nisem padel.
Bili ste najštevilčnejša družina na maratonu. Ali to drži?
Tilen, Lan: Da.
Lan: Poleg naju in mami je tekmoval tudi oče.
Sta bila z dosežkom zadovoljna?
Tilen: Zelo sem bil zadovoljen. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom med tolikimi tekmovalci bil sedemnajsti.
Lan: Sem zadovoljen, saj sem štartal čisto zadaj.
Tilen, po premaganem izzivu si si zaslužil priznanje najmlajšega udeleženca 19. Trnovskega maratona.
Si pričakoval, da boš na maratonu najmlajši, si bil priznanja vesel?
Tilen: Tega sploh nisem pričakoval, priznanja pa sem seveda bil zelo vesel.
Ali se bosta Trnovskega maratona še udeležila?
Tilen, Lan: Da.
Ali želita na tej športni poti slediti svojemu očetu, Marku Rupniku, uspešnemu smučarju tekaču?
Tilen: Ta šport mi ni ravno tako všeč. Je zelo naporen, moraš veliko trenirati, da se lahko udeležuješ velikih maratonov.
Lan: Rad bi šel po njegovih stopinjah. Sem videl, da sem uspešen in, da mi gre dobro.
Prihodnje leto bo minilo 50 let od prvega maratona in upamo, da bo izvedba 20. Trnovskega maratona potekalo v takšnem sodelovalnem in povezovalnem duhu kot je letos.
Vsem tekmovalcem pa želimo veliko uspeha in športnih užitkov pri teku na smučeh.
Zapisala: Marija Rupnik Hladnik
