Naj pada dež ali sije sonce…mi vzamemo pot pod noge.
Napoved vremenarjev za soboto, 7. 11. 2026, ni bila najbolj obetavna. Sivi oblaki na nebu, nizke temperature, kapljice v vremenski napovedi ter dežniki in pelerine v nahrbtnikih.
Vse to nas ni prestrašilo in kljub vsemu naštetemu smo se zbrali na izhodišču pri Klavžarju ter bili s sendviči, čajem in dobro voljo opremljeni za pohod. Še preden smo naredili prve korake, smo že na plano potegnili dežnike in pelerine. Te smo kasneje pospravili, a smo jih pred ciljem še enkrat potrebovali.
Štirinajst neustrašnih pohodnikov in štiri kosmate tačke smo se odpravili od Klavžarja, čez Dol in kot Krištof Kolumb odkrili Novi Svet. On sicer z ladjo, mi pa kar peš. In ker tako odkritje ni kar tako, smo si v Novem Svetu privoščili malico, ki nam je vsem zelo šla v slast. Med potjo smo opazovali jato žerjavov, ki je glasno letela nad nami. Občudovali smo barve jesenskega gozda in z različnimi čutili ugotavljali razlike med jelko in smreko (pogledali smo lubje in iglice, tipali razliko med njunimi iglicami in preizkušali svoje noske, če bodo zaznali razliko med vonjem iglic smreke in jelke).
Ker pa mera odkritij za tisti dan še ni bila polna, smo se podali naprej proti našemu cilju in prišli do Hotedršice. Naši ponovno lačni želodčki so nas nase opozorili, ko smo korakali mimo gostilne Turk iz katere je omamno dišalo. To nas je spodbudilo, da smo pohiteli do avtomobilov in se s starši odpeljali domov našim kosilom naproti.
Zapisala: Tatjana Fajdiga
