Novim dogodivščinam naproti se je v sredo, 27. 5. 2026, podalo 14 devetošolcev, ki so pod mentorstvom gospe Peternel sodelovali na natečaju Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije. S svojimi vrstniki iz cerkljanske, spodnjeidrijske in idrijske šole so za nagrado obiskali Park vojaške zgodovine v Pivki.
Sprehodili smo se skozi muzej in prisluhnili zanimivi razlagi vodiča, ki je s primerjavami znal narediti podatke predstavljive. Na začetku smo si ogledali zbirko oklepnih vozil, se sprehodili mimo orožja iz druge svetovne vojne in se usmerili proti delu muzeja, kjer je predstavljen čas osamosvojitve. Ogledali smo si del posnetka prireditve ob razglasitvi samostojnosti in enotnosti, obiskali dnevno sobo iz časa osamosvojitve in spoznali potek dogodkov ob osamosvojitveni vojni.
Sledila je podelitev priznaj za sodelovanje na natečaju in razglasitev najboljšega literarnega prispevka, ki ga je tokrat ustvarila Zala Rudolf. Za svojo likovno upodobitev je bila nagrajena Karyna Hubka.
Za konec nas je čakal še najbolj zanimiv del ogleda. Spustili smo se v podmornico P-913, ki je pripadala floti jugoslovanske vojne mornarice in se sami prepričali, v kako majhnem prostoru so svojo službo opravljali podmorničarji.
Veseli smo bili novih spoznanj ter prijetnega druženja. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo gospodoma Marku Mikužu in Juriju Kavčiču ter Zvezi veteranov vojne za Slovenijo, ki so nam omogočili ta ogled.
Zapisala: Tatjana Fajdiga
Foto: Tatjana Fajdiga
KO JE VOJNA DOSEGLA ČRNI VRH
Vedela sem, da je vojna za osamosvojitev potekala tudi v naših krajih, predvsem v Črnem Vrhu, kjer je v noči z nedelje na ponedeljek eksplodiralo skladišče orožja in streliva. Moj stari ata je bil ob tem zelo pretresen, zato sem ga večkrat spraševala, ali mi lahko pove kaj več o tem, kako je potekalo življenje pred eksplozijo in po njej.
Tiste nedeljske noči so bili ljudje popolnoma presenečeni. Skladišče, kjer je bilo shranjeno orožje in strelivo, je bilo last TO, saj so jugoslovanski vojaki približno tri mesece pred dogodkom tam popravljali svojo opremo. Moja mama je tisto nedeljo pazila otroke pri svojem stricu, vendar zvečer ni šla domov, ker so bili vojaki že v Črnem Vrhu. Skrili so se v hram, saj jih je bilo strah, da bi vojaki opazili luč. Ko je prišlo do eksplozije, so se na hiši razbila velika okna. Moja teta je bila tisti večer v Rovi s sestrično, čeprav je oče to odsvetoval, saj je imel občutek, da se nekaj pripravlja. V soboto popoldne, ko so vojaki prihajali v Črni Vrh, sta jo oče in njen brat šla iskat. Na avtocesti takrat sploh ni bilo treba plačati cestnine. Na srečo so varno prispeli domov, čeprav so na Vrhniki že srečevali tanke.
Teta in moj stari ata sta bila ponoči v sobi in opazovala dogajanje. Sedela sta pri oknu in kmalu zatem, ko je ata Alfons rekel, naj se raje umakneta, je eksplodiralo. Okno je ostalo celo, so pa popokala vrata. Ata Alfons je bil že v ponedeljek poklican na stražo, saj je bil on, ko je služil vojaški rok, starešina. Imeli so svojo skupino, ki je stražila na hribu, s katerega so imeli razgled na Godovič in Hotedršico.
Ko so se začeli streli, so začeli meriti proti hiši, pred katero je sedela vdova. Ko je ata Alfons to opazil, jih je hitro opozoril, naj raje ciljajo v skalo ob strani hiše, saj bi ob morebitnem zgrešenem strelu lahko umrla vdova, hiša pa bi bila poškodovana.
Medtem ko so stražili na hribu, jih je s pivom oskrboval njihov prijatelj iz Črnega Vrha. Ata Alfons in še nekdo iz skupine sta pločevinke piva vzela le zase in jih skrila v seno, saj je bil hrib pravkar pokošen. Ko so enkrat šli drugam, sta ga tam pozabila in ko je kmet vključil puhalnik, so skozi cev začele padati pločevinke, polne piva.
Nekega dne so se možje zadrževali v gostilni, ata Alfons pa je imel s seboj avtomatsko puško. Gostilničar ga je vprašal, ali jo lahko vsaj malo prime. Ata Alfons je za vsak primer vzel iz puške naboj in mu jo dal. Po nesreči je nameril proti gospodu, ki je sedel nasproti njega, ta pa se je tako prestrašil, da je skočil s stola. Gostilničar je takrat rekel, da puške ne bo nikoli več prijel v roke.
Stari ata mi je pripovedoval zelo zanimive zgodbe in med pripovedovanjem sem lahko začutila, da se dogodkov zelo dobro spominja, saj je bila vojna za osamosvojitev velik dogodek tudi za Črni Vrh. Ob njegovem pripovedovanju sem si lažje predstavljala, kako negotov in strašljiv je bil vsakdan ljudi v tistem času. Zgodbe so mi pomagale bolje razumeti, da vojna ni le zgodovinski pojem, ampak resnična izkušnja ljudi iz našega kraja.Na koncu je še povedal, da so ga nekaj dni pred eksplozijo poklicali v manjše mesto v Srbiji, kjer so ga spraševali o razmerah na slovenskih tleh. Šele po koncu desetdnevne vojne je ugotovil, da so že takrat ciljali na vse to. Iz njegovega pripovedovanja sem začutila, kako težko je bilo takrat ljudem, še posebej ženskam in otrokom, saj so bili moški ves čas na straži.
Zala Rudolf
