Veliko otrok ima lahko občasne ali stalne težave pri učenju. S pojmom ‘učenje’ ne poimenujemo le usvajanja akademskih znanj, pač pa tudi usvajanje socialnih, čustvenih in drugih znanj, spretnosti ter veščin. S hitrim prepoznavanjem in pravilno obravnavo lahko veliko težav že v zgodnjem obdobju šolanja omilimo in tako zmanjšamo njihov vpliv na otrokovo kakovost življenja.
Vzroke težav pomaga odkrivati posvet z učiteljico ali svetovalno delavko. Po potrebi se začrta tudi smernice dela za zmanjševanje le-teh. Ob upoštevanju tako v šoli kot tudi doma, je pot do uspeha za otroka bistveno lažja.
Prepoznavanje otrokovih težav ter delo z njim zahteva timski pristop. Medsebojno sodelujejo učitelj, svetovalna delavka in starši kot osebe, ki otroka najdlje poznajo. Ob ugotovljenih dolgotrajnejših težavah pri učenju priporočamo staršem dodatno obravnavo v zunanjih strokovnih inštitucijah (delovni nalog ali napotnico izda osebni zdravnik otroka). Tam otroka obravnavajo timi strokovnjakov z več področij, ki opredelijo vzroke njegovih učnih ali drugih težav.
Ker nekatere težave spremljajo otroka celo šolsko obdobje (izzvenijo namreč šele ob koncu mladostniške dobe ali pa sploh ne), je smiselno zaprositi za kontinuirano pomoč. To pomeni, da učenec s pomočjo odločbe o usmerjanju, ki jo izda Zavod za šolstvo, pridobi dodatno strokovno pomoč. V odločbi je glede na vrsto otrokovih težav opredeljen strokovnjak, ki bo delal z otrokom, tedensko število ur dodatne strokovne pomoči ter prilagoditve, ki jih upoštevajo učitelji pri poučevanju, da bi otrok znotraj učnega programa lažje napredoval.
Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami:
Koraki pomoči učencem z učnimi težavami so opredeljeni v dokumentu Koncept dela Učne težave v osnovni šoli, ki ga je sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje leta 2007.
Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami opredeljuje pet osnovnih stopenj pomoči, saj se tudi učne težave razprostirajo na kontinuumu, od enostavnih do zapletenih in od lažjih do težjih oblik. Za učence, ki so vključeni v določeno stopnjo pomoči, je potrebno oblikovati zapis pomoči v obliki Izvirnega delovnega projekta pomoči. Le-ta se nanaša na opredelitev težav učenca, oblike in metode poučevanja, potrebne prilagoditve za učenca, izvajalce pomoči, način ugotavljanja učenčevega napredka in cilje, ki naj bi jih učenec dosegel ob koncu šolskega leta. Izvirni delovni projekt pomoči zahteva soustvarjanje vseh udeležencev v procesu poučevanja, vanj pa je potrebno od samega začetka in na vseh stopnjah pomoči vključiti tudi starše učenca z učnimi težavami.
1. Pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja
Učitelj preživi največ časa z učencem pri pouku in je navadno prvi, ki odkrije učne težave. Njegova naloga je, da individualizira in diferencira naloge in učne zahteve pri pouku, prilagodi način pridobivanja, preverjanja in ocenjevanja znanja, upošteva časovne prilagoditve ter se po potrebi posvetuje s šolsko svetovalno službo. Oblike pomoči učencu je potrebno sproti ustrezno načrtovati, beležiti in ob koncu šolskega leta tudi ovrednotiti.
2. Pomoč šolske svetovalne službe in/ali mobilne specialno-pedagoške službe
V primeru, da pri učencu, kljub pomoči učitelja, ni opaziti želenega napredka, se v projekt pomoči vključi šolska svetovalna služba. Šolski svetovalni delavec opravi pogovor z učencem, učiteljem in starši ter dopolni oceno učenčevega funkcioniranja, opredeli močna področja in poskusi odkriti vzroke za učenčeve učne težave. Na tej stopnji pomoči se za učenca ustvari osebna mapa, dokument, v katerega se vloži Izvirni delovni projekt pomoči, pisna poročila učiteljev o učencu in pridobljeno pisno soglasje staršev.
3. Individualna in skupinska pomoč
Kadar se pri učencu učne težave kljub pomoči na prvih dveh stopnjah nadaljujejo in se ne odpravijo, se učenca vključi v individualno in skupinsko učno pomoč. Na tej stopnji pomoči se izvajalec še bolj poglobi v učenčeve težave in močna področja ter sproti načrtuje delo in potrebne prilagoditve v procesu poučevanja. Učenčev napredek je potrebno vseskozi spremljati in ga vrednotiti.
Pomoč se izvaja:
- v korist otroku,
- za otroka se pripravi poseben program dela (IDPP – izvirni delovni projekt pomoči),
- na voljo so vse možnosti pomoči od dopolnilnega pouka do ISP (individualne in skupinske pomoči),
- cilj, je da se pomoč izvaja v času pouka, da se učencu ne povečuje učna obveznost,
- uporabljamo vse možnosti izvajanja pomoči: v ali izven razreda, tihi kotiček, samostojno delo…
4. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove
Šola lahko za učenca zaprosi za dodatno strokovno mnenje zunanjo ustanovo, če kljub pomoči na vseh treh stopnjah pomoči, učenec ne napreduje. Zunanja ustanova ustrezno svetuje staršem in učiteljem oziroma šolski svetovalni delavki glede oblik in metod dela z učencem ali pa staršem predstavi naslednjo, peto stopnjo pomoči.
5. Program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo
Kadar je iz vmesnih in končnih poročil o delu z učencem, ki jih napiše izvajalec pomoči na vsaki stopnji, razvidno, da ima učenec izrazite učne težave in kljub vsem prilagoditvam pri poučevanju in učenju, ne napreduje, se staršem predlaga postopek usmerjanja v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. To pomeni, da učenec potrebuje še več pomoči in prilagoditev, kot jih je imel do sedaj. Postopek usmerjanja navadno sprožijo starši na predpisanem obrazcu Zahteva za začetek postopka usmerjanja. Na takšen način učenec dobi odločbo z opredeljenim številom ur dodatne strokovne pomoči in vrsto izvajalca ter potrebnimi prilagoditvami in je usmerjen v eno izmed skupin otrok s posebnimi potrebami.
OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI
Otroci s posebnimi potrebami so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami:
- otroci z motnjami v duševnem razvoju,
- gluhi in naglušni otroci,
- slepi in slabovidni otroci,
- otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
- gibalno ovirani otroci,
- otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
- dolgotrajno bolni otroci,
- otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter
- otroci z avtističnimi motnjami.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami tej skupini otrok omogoča izobraževanje v redni osnovni šoli pod pogojem, da ti z dodatno strokovno pomočjo in prilagojenim programom dela dosegajo vsaj minimalne standarde znanja, določene v učnem načrtu.
Za učenca s posebnimi potrebami se na osnovi odločbe o usmeritvi izdela individualiziran program dela, kjer so natančneje opredeljena področja pomoči, cilji in prilagoditve. Individualiziran program dela oblikuje strokovna skupina, ki jo za posameznega učenca z odločbo o usmeritvi skliče ravnatelj šole. Pri pripravi in spremljanju individualiziranega programa sodelujejo tudi starši otroka in po svojih zmožnostih tudi otrok sam. Strokovna skupina skrbi prav tako za realizacijo in evalvacijo individualiziranega programa dela.
