Kljub temu da je slovenski kulturni praznik že mimo, ni nikoli prepozno, da se na našega največjega pesnika ne bi spomnili kadar koli. Tako smo četrtek, 13. februarja, v celoti posvetili Francetu Prešernu in njegovi literarni zapuščini.
V dopoldanskem času so učenci 9. razreda v eni izmed učilnic pridno pomagali pri pripravi sladkega presenečenja za obiskovalce prireditve. Na drugi strani šole so nekateri pripravljali sceno in pilili še zadnje detajle. V zraku je bilo čutiti napetost pred večerno predstavo in zdelo se je, da bo trema preveč posegla vmes. A ko so se luči ugasnile in so na oder stopili učenci obeh zborov ter glavni igralci, se je zdelo, da sta dež in veter, ki sta bíla zunaj, odgnala strah in v dvorano prinesla pozitivno energijo.
Prireditev nas je popeljala skozi pesnikov čas in njegovo neizbrisno zapuščino. Urban Fajdiga, osmošolec, ki je za eno uro postal Prešeren, je odlično izpeljal svoje delo. Figura pesnika mu je bila pisana na kožo, saj je mojstrsko odigral vse prizore in skupaj s kolegom Matijo Čopom, ki ga je odigral David Lampe, čutno zapel v duetu. Na odru so se jima pridružili še drugi pomembni ljudje iz Prešernovega časa, med drugimi dunajski profesor (vlogo je odigral Jakob Hladnik), Andrej Smole (vanj se je prelevil Fran Tominec) ter Jernej Kopitar (interpretiral ga je Tobija Čuk). Vseh pet fantov je delo opravilo z odliko, čeprav je bil za marsikaterega izmed njih to krstni nastop.
Ne smemo pozabiti niti vseh ostalih sodelujočih. Tudi tokrat se je učiteljica glasbe, ga. Vončina, potrudila, da je iz pevcev solistov in obeh zborov izvabila ubrane glasove. Solistka Zala Rudolf je z izjemno interpretacijo pobožala marsikatero zaljubljeno dušo, Vito Bizjak je občinstvo popeljal na Gorenjsko, v Prešernovo rojstno vas, Tadej Kavčič je prepeval o ljudeh, ki smo takšni in drugačni, Alex in Lenart pa sta s pesmijo vabila na pot, ki nas vodi vse do tja, kjer sta radost in ljubezen doma.
Nastop so zaključili učenci, ki so v različnih jezikih deklamirali 7. kitico Zdravljice in dokazali, da naša himna lepo zveni tudi v španščini, angleščini, nemščini, hrvaščini, ukrajinščini in italijanščini. Poklon Amadeji-Deji, Veroniki, Luku, Ivanu, Karyni in Eliji.
Z bučnim aplavzom, ki so ga naši učenci ob koncu poželi, in marsikatero solzo, ki se je utrnila, ste nam dali vedeti, da smo na četrtkov večer v vaša srca prinesli radost in ljubezen. Hvala vam, ker ste bili z nami in nam s svojo prisotnostjo pokazali, da podpirate naše delo.
Želimo si, da bo tako tudi v prihodnje.
Zapisala: Jana Peternel
