1. dan, 14. 9. 2021
Ura je bila 10.00. Po uspešnem in lagodnem pristopu z avtobusom pod vznožje Komne in po obilni šolski malici smo končno planili navkreber na pot proti koči na Komni. Začetno navdušenje je med hojo strmo navkreber kmalu pojenjalo, sledile so minute tišine med hojo. Počasi so se pojavile prve želje po »pavzi«. »Pavza« je bila dobrodošla, v senci dreves je pijača iz nahrbtnika pomagala k povrnitvi dobre volje. Sledil je prvi šok tega dne, saj smo ugotovili, da se je nekje po poti izgubil telefon. Kljub vsemu smo nadaljevali z vzponom in vse prej napisano se je ponovilo do vrha še trikrat. Ko smo končno osvojili vrh Komne in »zavzeli kočo« je bilo najtežje delo tega dne opravljeno. Med daljšim odmorom so učenci svojim domačim in prijateljem pošiljali sporočila o poteku dogajanja, nevedoč da bo to za ta dan zadnji stik s »civilizacijo«. Sledila je dolga pot proti Bogatinskemu sedlu kjer smo prečili najvišjo točko pohoda, 1800 + m.n.m. Med potjo proti Bogatinskemu sedlu se je zgodil drugi šok tega dne. Odlepljen podplat pohodnega čevlja je porušil tempo v skupini. S povoji iz prve pomoči smo zadevo nekako rešili in ponovno ujeli ritem hoje, ko se je odlepil še podplat drugega čevlja. Vaja s povoji iz prve pomoči se je ponovila. Po osvojeni najvišje ležeči točki pohoda je sledil dooolg, zelooo doooolg, spust proti koči pri Krnskih jezerih. Med spustom se je ponovno pojavila težava z odlepljenimi podplati saj povoji niso več držali. Tokrat nas je sredi »ničesar« rešila dobra vila, ki je v svojem nahrbtniku čudežno nosila še ene čevlje. Stokrat hvala dobri vili! Ne vem, če se zaveda kako dobro delo je opravila. No, sledil je še tretji šok dneva. Ugotovili smo, da so naši telefoni postali popolnoma neuporabni, saj signala ni bilo več. Kljub vsemu smo pogumno nadaljevali in pozno popoldne utrujeni prišli do koče pri Krnskih jezerih, kjer pa je sledil še zadnji šok tega dne – mogoče najtežji? V koči so nam pripravili skupna ležišča ampak mi smo tudi to pogumno in »brez zadržkov« sprejeli in si izborili vsak svojo posteljo. Po okusni večerji (makaroni in sladica) in sprehodu do jezera se je vse že dodobra normaliziralo in noč je minila »spokojno«.
2. dan, 15. 9. 2021
Jutranje vstajanje, umivanje zob in ostala higienska opravila. Sledi »bomba« od zajtrka. Kruh, salama, sir, namazi, pečena jajčka, hrenovke, ni da ni. Pojedli smo vse! Sledilo je še pospravljanje sob in odhod v dolino. Spotoma smo si ogledali še drugo Krnsko jezero imenovano Dupeljsko jezero. Nakar smo začeli še en dooolg, zelooo dolg spust do Lepene. Spotoma smo znova imeli manjše težave z odlepljenimi podplati, ki smo jih rutinirano v maniri najboljših »pit stop« postankov v formuli ena rešili z »menjavo gum« (beri menjavo čevljev dobre vile). Pot je še dodatno polepšal podatek, da naši telefoni znova lovijo signal in bitka imenovana »pohod v Julijske alpe od slapa Savica do koče pri Krnskih jezerih« je bila dobljena in se bo zapisala v zgodovino kot prvi dvodnevni športni dan Osnovne šole Črni Vrh.
Zaključek.
1500 osvojenih višinskih metrov, prehojenih 22km po čudoviti pokrajini Julijskih alp in v prečudovitem vremenu, kaj hočemo še več? Vsa čast učencem za opravljeno delo, resnično si prav vsi si zaslužijo pohvale, še posebej tisti, ki jim na poti ni bilo lahko, ampak so stisnili zobe in se s skrajnimi napori »pregrizli« do cilja. Upamo, da so učenci od pohoda odnesli občutek v kako čudoviti deželi živimo in kako so naše gore lepe.
Se beremo naslednje leto.
Drago Kavčič
