»V številnih kresnih zgodbah in obredih iz naših krajev se na kresno noč, ko je dan v letu najdaljši, odpre prehod med dvema svetovoma, praprotno seme, ki se tedaj znajde v žepu ali čevlju, pa človeku omogoči slišati naravo.«
V muzikalu Kresna noč, ki smo si ga danes, 4. januarja, ogledali v Cankarjevem domu, sta glavna junaka, Lucija in Svetlan, zaplesala s kresnicami in prisluhnila kresnemu spevu o soncu, ko se pred njima pojavi kačji zmaj, prinašalec teme in zla. Na najdaljši dan v letu se mu zoperstavita in spoznata, da je svetloba, ki premaga temo, v nas samih, a le če jo znamo deliti.
Četrtkovo dopoldne smo pred ogledom predstave izkoristili še za ogled hrama slovenske kulture. Ugotovili smo, da je Cankarjev dom ogromen, pa čeprav ne izgleda. Izvedeli, da v njem hranijo posmrtno masko pisatelja Ivana Cankarja, v kateri je med odtiskovanjem ostal en njegov brk. Ter slišali anekdoto o Lucianu Pavarottiju, slavnem opernem pevcu. Ta se je namreč v Gallusovo dvorano pripeljal z vozičkom, saj se je bal, da se bo zaradi številnih hodnikov in stopnic upehal pred samim nastopom in ga zato ne bo mogel uspešno izpeljati.
Verjamemo, da so učenci uživali v vodenem ogledu in predstavi in da bodo tudi oni, tako kot Svetlan in Lucija, upoštevali nasvet njune stare mame ali babe, kot jo kličeta, da je smisel življenja delati dobro.
Zapisala: Jana Peternel
