Druga dvodnevna planinska tura je uspešno za nami! BRAVO MI!
Priprave na turo je kar nekaj dni pred odhodom kvarilo slabo vreme. Padavine so se vsak dan stopnjevale od dežja, do močnega dežja, v nalive in poplave ter se končale s sneženjem v visokogorju …
Kar nekaj telefonskih pogovorov je bilo opravljenih z oskrbniki koče na Prehodavcih in z avtobusnim prevoznikom, da smo se uskladili in določili zadnji rok potrditve odhoda. Celoten »projekt« je bil kar naenkrat zelo pod vprašajem.
Kanček dobre volje je prinesla lepa vremenska napoved za konec tedna ter začetek novega tedna. Odločitev je padla.
Gremo na turo!
V soboto so bili na vrsti še zadnji kontakti s planinsko kočo na Prehodavcih in potrditev prihoda. Potekal je še zadnji pogovor z avtobusnim prevoznikom glede prevozov.
In glej ga zlomka. V ponedeljek, na dan odhoda, ob 4. uri zjutraj kot nalašč znova grmenje, bliskanje, dež … kot da bi nekdo tam zgoraj ne želel, da se zadovoljni in polni pričakovanj odpravimo od doma.
Ampak smo šli!
Tisti, ki so bili na planinski turi že lansko leto, so šli na pot kot »preizkušeni stari mački«, prepričani v svoje sposobnosti. Ostali, ki so šli na tako turo prvič, v svojih pričakovanjih niso bili tako suvereni. Ampak prav vsi, od prvega do zadnjega, smo zmogli, čeprav je treba priznati, da ni bilo lahko. Take planinske ture človeka utrdijo, mu dajo samozavest. Utrdijo ga v prepričanju, da zmore, tudi ko je hudo in težko. Take ture nas učijo, da je treba iti včasih tudi preko sebe. Tudi učitelji spremljevalci nosimo na takih turah veliko breme, ki ni naloženo v nahrbtnikih, ampak v glavah. Takemu bremenu pravimo odgovornost. Učitelji moramo znati premagati to breme, iti kdaj preko sebe z zavestjo, da omogočamo učencem razna doživetja, ki niso sama po sebi dana. Spoznavanje čarov planinarjenja je ena od teh stvari.
Med pohodom je tekla beseda o marsičem. Imeli smo možnost spoznati najboljšo črnovrško staro mamo, pojesti veliiiko sendvičev in popiti še več vode. Vsake toliko je bilo mogoče zaslišati iz skupine tudi navdušen »vauuu« ob čudovitih razgledih. Srečali smo družino svizcev, opazovali smo čisto pravega kozoroga, ki se je mirno pasel in se ni dal motiti. Na koncu je bil prihod v Zasavsko kočo na Prehodavcih poplačan z obilno večerjo, sladico in čajem. Največja zanimivost planinarjenja pa je seveda spanje na skupnih ležiščih in temu se tudi letos nismo izognili. O spanju pa ne bi …
Torkovo jutro je bilo zelooo hladno, ampak razgledi so bili čudoviti, in čakal nas je »samo« še spust v Trento. Triurni spust v dolino do odrešilnega avtobusa nas je utrudil skoraj tako kot prejšnji dan celodnevni pohod. A tudi to smo zmogli. Sledil je še ogled muzeja v Trenti in nato zaslužen odhod domov.
Zapisal: Drago Kavčič
