Ideja o predstavi se je začela razvijati po novoletnih praznikih. Osnovno izhodišče je bilo najti igro, v kateri bi lahko nastopili vsi učenci (17). Predlagali so zgodbo o Petru Panu, ki smo jo predelali in v zgodbo vpletli bogato dediščino našega časa in prostora – glavne gospodarske dejavnosti v kraju: poljedelstvo, živinorejo, gozdarstvo in industrijo.
Pri pouku književnosti so učenci razvijali in zapisali svoje ideje: Kako bi bilo, če bi Peter Pan prišel v Črni Vrh? Koga bi srečal in na kakšen način bi lahko kraju pomagal? Zapisane zgodbe učencev je njihova razredničarka smiselno povezala v celoto in nastalo je unikatno dramsko besedilo, ki so ga učenci vzeli s seboj na petdnevno šolo v naravi na Ptuj.
Pri likovni umetnosti smo se lotili izdelovanja lutk, kar sovpada s področjem, ki ga obravnavamo – kiparstvo. Izdelali smo različne lutke – t. i. javanke, ki se vodijo s palico in dvema vodiloma za roke, ročne lutke in lutke-igrače. Učenci so dobili manj navodil za delo, veliko je bilo prepuščeno njihovi iznajdljivosti in medsebojni pomoči. Najpomembnejši vidik tovrstnega dela je motivacijski, saj učenca spodbuja k medsebojnem sodelovanju, vztrajnosti pri izdelovanju, razvoju empatije in zaupanju v skupen končni uspeh.
Že z delno končanimi lutkami smo začeli s prvimi skupnimi vajami, ki jih zaradi stiske s časom ni bilo prav veliko. Proces graditve predstave je bil za učiteljico in učence velik izziv, a lutkovno-gledališka predstava je bila v veliki meri delo učencev, motivacija za uspešno uprizoritev je bila pri večini učencev visoka in zato v končen uspeh ni bilo težko verjeti. Na uprizoritvi je bilo pomembno predvsem močno zaupanje v iznajdljivost in zmožnost improvizacije.
Lutkovno-gledališka igra je uspela ali kot zaključita igro Indijanec in indijanski poglavar: »Vedno imaš možnost biti dober in sodelovati s svojimi sokrajani.« »Če sodelujemo, smo močnejši, hitrejši in spretnejši.«
Zapisala: Maja Mivšek
