V petek smo šolske torbe zamenjali za nahrbtnike in se v klepetavi družbi podali na nov pohod v jesensko obarvano naravo. Pot nas je od šole vodila preko Trat in čez Hladnečkov klanec, ki nam je nekoliko povečal utrip ter nam malo pospešil dihanje. Na vrhu smo si privoščili kratek postanek in opazovali padalca nad pobočjem ter luno, ki je vzhajala iznad stolpa nad Javornikom. Šestnajst parov nog se je po krajšem sprehodu po ravnini zopet trudilo s premagovanjem naslednjega klanca, ki nas je skozi gozd popeljal do kamionske ceste po kateri smo prišli do Šajsne ravni. Ene bi ob pomanjkanju energije morali ‘navili’, drugi pa so bili že sami po sebi tako ‘naviti’, da bi potrebovali zavore. Naše počivališče so postali ob poti naloženi hlodi na katerih smo si privoščili težko pričakovano malico. V tem času sta nas preletela še dva padalca, ki smo ju z glasnimi vzkliki pozdravili. Med hopsanjem, lovljenjem in klepetanjem smo hitro za seboj pustili cesto na ravnini in se usmerili na stezo proti Črnemu Vrhu. Da bi umirili klepetave jezičke, smo poskusili del poti prehoditi v tišini in poslušali šumenje listja pod našimi nogami. In kot si verjetno lahko predstavljate je nekaterim to uspevalo bolje kot drugim. Še pred mrakom smo se vrnili do šole in se odpravili vsak proti svojemu domu.
Zapisala: Tatjana Fajdiga
